Svojo tretjo knjigo Zupančič predstavlja kot fikcijo, ki sloni na življenju. Gre namreč za zgodbe, ki so resnične, vendar so anonimizirane do te mere, da se v njih ne more prepoznati nihče. Z nami deli anekdote, razmisleke, utrinke iz ambulant in dogodke, ki so se mu pripetile pri delu z bolniki. Nekatere so duhovite, zabavne, spet druge ganljive in pretresljive. Obenem pa gre za knjigo, ki je najbolj osebna, saj nam odkriva tudi drobce svojega življenja in razmisleke o njih. Kot pravi sam: »To ni knjiga o zdravstvu. To je knjiga o meni. Poleg tega pa je to knjiga, s katero nekaj raziskujem. Mogoče celo nekaj iščem.«
