Ipavci so slovenska rodbina, ki izhaja iz Bele krajine, od koder prihaja njen prvi vidnejši predstavnik, Jurij Ipavec. Ipavci so bili po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki oz. skladatelji. Večina predstavnikov tega rodu se je šolala v Gradcu, nekateri pa tudi na Dunaju, torej v kulturnih mestih Evrope. Rodbina Ipavcev je imela pomembno vlogo v razvoju slovenske kulture v času avstro-ogrske oblasti.
Življenje in poklicna pot
Alojz je bil najstarejši sin Franca in Katarine (roj. Schweighofer), ki sta si družino ustvarila v Šentjurju. Študij medicine je zaključil na Dunaju, domnevajo pa, da je študiral tudi v Gradcu. Kot vojaški nadzdravnik je služboval v Gjuru na Madžarskem, kjer se je leta 1849 poškodoval, zbolel za tifusom ter v hudi vročici skočil skozi okno in se ubil.
Glasbeno ustvarjanje
Alojz je že kmalu pokazal izjemno muzikalnost. Po mnenju družine je bi med njimi ravno on glasbeno najbolj nadarjen. V Pesmarici za kratek čas (povezava), ki so jo izdali Dragotin Ripšl in brata Benjamin in Gustav Ipavec, je objavljen tudi Alojzov prvi napev Škerjanček.
Pesmi je pisal v zgodnjeromantičnem slogu, kar še posebej velja za njegove tehnično zahtevne klavirske skladbe. Njegovi najbolj znani klavirski skladbi sta Fantazija v obliki poloneze in Žalna koračnica. Samospeve je komponiral na nemške pesmi, domoljubje pa je izkazal z naslovom valčka Heimaths-Klänge (Zvoki domovine).
Šolanje
Življenje in delo Benjamina ter njegovega dve leti mlajšega brata Gustava sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta maturirala. Kasneje sta se vpisala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju.
Zaposlitev
Po končanem šolanju je Benjamin dobil zaposlitev v Gradcu, kjer je ostal do upokojitve. Bil je tudi primarij v otroški bolnišnici sv. Ane, bil je član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega društva. Organiziral je rentgenski inštitut v Mariborski bolnišnici in je bil eden izmed prvih, ki se je lotil tudi težavnejših ginekoloških operacij.
Brat Gustav se je po očetovem vzgledu ukvarjal z očesnim zdravstvom, vendar je slovel bolj kot zdravnik splošne prakse.
Glasbena izobrazba
Med študijem sta se Benjamin in Gustav Ipavec tudi glasbeno izobraževala. Osnovno izobrazbo sta dobila doma, v Celju sta šolanje nadaljevala pri organistu Karlu Kopplu in pozneje pri bratih Vaclavu in Františku Fasslu, ki sta bila češkega rodu. Iz let, ko je živel v Celju, nam je ohranjena Benjaminova znana skladba, valček Popki (Knospen) iz leta 1843.
Benjamin (Gradec): narodno buditeljstvo, zborovska glasba samospevi
V Gradcu sta se brata Ipavca zbližala z narodno zavednimi slovenskimi visokošolci, združenimi v političnem društvu Slovenija. Leta 1850 je to društvo izbralo Benjamina za svojega glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, da so jih v društvu prepevali: sprva narodno budniške zbore, pozneje tudi samospeve za boljše pevce iz zbora.
Benjamin je ostal v Gradcu, na glasbenem področju pa je sodeloval s celjsko in mariborsko čitalnico, bil je med prvimi člani (1872) Glasbene Matice v Ljubljani in njen poverjenik za Štajersko.
Leta 1859 je skupaj z Gustavom in Ripšlom izdal pesmarico z naslovom Pesmarica za kratek čas, leta 1862 in 1864 pa Slovenske pesmi. V tem času je deloval kot skladatelj narodnoprebudnih pesmi in kot organizator slovenskega narodnega življenja.
Sprva je komponiral samospeve na nemška besedila, že kmalu pa je posegel po slovenskih. Njegovi samospevi, kot so Nezakonska mati, Ciganka Marija, Oblaku, Na poljani, Božji volek, Pozabil sem mnogo kaj, dekle, Pomladni veter in drugi so zimzelene melodije slovenske glasbe romantičnega obdobja.
Benjamin in Teharski plemiči
Opera Teharski plemiči (zapis v digitalni obliki tukaj) velja za eno največjih slovenskih opernih del 19. stoletja. S temo o dramatičnem boju med teharskimi plemiči in celjskimi grofi je želel Benjamin Ipavec ustvariti veliko nacionalno opero, kakršne so v njegovem času pisali slovanski narodi.
Opera v treh dejanjih je sicer tudi prva slovenska opera z zgodovinsko tematiko. Libreto zanjo je napisal Anton Funtek na osnovi povesti Ferda Kočevarja, ki nosi naslov Mlinarjev Janez, slovenski junak ali Vplemitenje Teharčanov (zapis v digitalni obliki tukaj). Krstna predstava je bila 10. decembra 1892 v Ljubljani. Sledilo je še pet ponovitev.
V SLG Celje je bila opera uprizorjena 7. novembra 2008, in sicer v režiji Mihe Alujeviča ter pod dirigentskim vodstvom Simona Dvoršaka, ob stoletnici skladateljeve smrti.
V glavnih vlogah so nastopili Andreja Zakonjšek Krt (Marjetica), Martina Zapušek (Jerica), Matjaž Stopinšek (Ivan), Boštjan Korošec (Urh, grof celjski), brežiški basist Janko Volčanšek (Pengar), stransko vlogo romarja je prevzel mlad celjski solist Miha Hliš, govorni vlogi pa sta si razdelila starosta celjskih igralcev Borut Alujevič (Valentin) in Marko Grad (glasnik). V Orkestru Društva ljubiteljev umetnosti Celje so igrali dijaki, študentje in profesorji glasbenih šol iz Celja, Žalca in Šentjurja, zbor so sestavljali takratni in nekdanji dijaki I. gimnazije v Celju in Gimnazije Celje – Center, plesni del predstave pa so oblikovali plesalci Plesnega foruma Celje.
V knjižnici smo po predstavi pripravili fotografsko razstavo o sami uprizoritvi opere v SLG Celje (po dejanjih) in jo hranimo v domoznanskem oddelku.
Gustav (Šentjur): narodno buditeljstvo, zborovska glasba samospevi
Gustav se je po krajšem bivanju v Budimpešti vrnil v Šentjur, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Dolga leta je bil šentjurski župan, soustanovitelj celjske čitalnice, sodelavec mariborske in ptujske čitalnice, Glasbene mladine in revije Novi akordi. Sodeloval je pri nastajanju mladoslovenskega časnika Slovenski narod, bil pobudnik veličastnega žalskega tabora in se vključeval tudi v delo Slovenske matice. Leta 1855 je ustanovil mešani pevski zbor, kasneje pa še več društev. Kot član celjskega šolskega sveta in krajevni šolski nadzornik se je zavzemal za napredek šolstva. Po njegovi zaslugi je Šentjur kulturno in gospodarsko hitro napredoval. Leta 1883 je prejel cesarjevo odlikovanje, leta 1897 je postal tudi cesarjev svetnik.
Kot skladatelj je bil Gustav manj plodovit od Benjamina, kar seveda ne preseneča glede na številne obveznosti, ki jih je imel kot oče desetih otrok, kot župan ter organizator kulturnega in gospodarskega življenja v Šentjurju in na širšem celjskem območju.
Gustav je napisal nekaj klavirskih delih (Kadrilja za klavir), pretežno pa vokalne skladbe. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in nekatere veljajo za ponarodele: Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Kje so tiste stezice, Danici, O mraku, Kjer so moje rožice itd. V 80. letih 19. stoletja je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi komponiral.
Bolezen
V začetku leta 1907 je Gustav Ipavec težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb.
Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl Benjamin Ipavec. Pokopan je na mestnem pokopališču sv. Petra v Gradcu.
Opus Benjamina Ipavca
Povezava do digitaliziranega opusa na dLibu je tukaj.
Opus Gustava Ipavca
Povezava do digitaliziranega opusa na dLibu je tukaj.
Interaktivna predstavitev življenja in dela bratov Ipavcev
Prenos tukaj (ZIP arhiv).
Predstavitev deluje v okolju Microsoft Windows. V primeru težav z razširitvijo arhiva uporabite program WinRar ali 7-Zip.
Rojstvo
Josip (klicali so ga tudi Pepi ali Pepo) se je rodil 21. decembra 1873 kot sedmi od desetih otrok Gustava in Karoline, ki so živeli v Šentjurju, hišna št. 9. Krščen je bil kot Jožef Karl, v nemški krstni knjigi zaveden kot Josef Karl. Dve imeni nakazujeta na imenitnost, saj v podeželskem okolju ni bilo običajno, da bi otrok dobil dve imeni.
Glasbena izobrazba in ljudska šola
Kmalu je začel z glasbenim izobraževanjem. Že pri štirih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu pri dobrem učitelju in pevcu Frančišku Vučniku, ki ga poučeval tudi violino. Ljudsko šolo naj bi obiskoval dlje, kot je običajno, predvidoma zaradi bolezni.
Gimnazija
Oče ga je leta 1883 poslal v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je dokončal prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je tudi pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je Josip uglasbil nekaj duetov za violino.
Tretji in četrti razred gimnazije je končal pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem, kjer je tudi pel alt v cerkvenem pevskem zboru. V tistem obdobju je skomponiral valček za klavir in violino. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je na pomoč priskočil 14-letni Josip Ipavec ter na orglah spremljal orkester in pevce. Od takrat je vedno igral orgle pri šolskih mašah
Višja gimnazija
Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil »Ave Mario« za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, kasneje znanim baritonistom. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in balad (Das Königskind, Die Woiewodentochter, Die Drei), samospevov ob spremljavi klavirja.
Vseučilišče v Gradcu in »Možiček«
Tudi na vseučilišču v Gradcu sta bila prijatelja in Josip ga je na nastopih spremljal na klavirju. V Gradcu se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju ter uglasbil slovensko balado »Trije vojaki« za bariton in solo ob spremljavi klavirja, »Triglavsko koračnico« in četverospev »Imel sem ljubi dve«. V Gradcu je ustvaril balet oz. enodejanko pantomimo »Možiček«, s katerim je dosegel lep uspeh in se je že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so »Možička« uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in Celovcu.
Zaključek izobraževanja v medicini
Leta 1904 je dokončal medicinske študije v Gradcu, 15. 3. je bil razglašen za doktorja zdravilstva. Bil je specialist za oči. V letih 1904 in 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju. V prostih urah se je učil instrumentacije pri kapelniku jubilejskega gledališča (Volksoper) Aleksandru Zemlinskem.
Vojaški zdravnik in distriktni zdravnik v Šentjurju
Od avgusta 1905 do spomladi 1907 je delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav Ipavec zbolel, je službo vojaškega zdravnika opustil in se vrnil v rodni Šentjur. Postal je distriktni zdravnik skrajno vzhodnega dela celjskega in skrajno zahodnega dela šmarskega sodnega okraja. V tistem času je sicer sam trg Šentjur štel okoli 400 prebivalcev. V njem je delovalo društvo Sokol, starosta katerega je bil vse do začetka 1. svetovne vojne Josip Čulek, njegov namestnik pa Josip Ipavic.
Zakon
Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad. Jeseni leta 1909 je težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor.
Princesa Vrtoglavka
V Šentjurju je dokončal opero Princesa Vrtoglavka, s katero se je dolgo ukvarjal. Besedilo (v slogu evropske literarne dekadence) zanjo je napisala znana pisateljica Mara Čop-Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je prizadeval, da bi opereto uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja žal ni uspelo. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere (npr. na nekem koncert v Celju je pevski zbor iz Šentjurja ob spremljavi salonskega orkestra predstavil uvodni prizor 3. dejanja opere Princesa Vrtoglavka z naslovom Urica, januarja 1914 pa je Glasbena matica izvedla tri odlomke iz opere).
Princesa Vrtoglavka je bila prvič izvedena šele 29. 11. 1997 v SNG Maribor. Besedilo zanjo je po motivih libreta Mare pl. Berks napisal ddr. Igor Grdina.
Bolezen
Josip Ipavec je bil leta 1914 mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil kasneje demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je 8. 2. 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.
Opus Josipa Ipavca
Povezava do digitaliziranega opusa na dLibu je tukaj.
Družina Josipa Ipavca
Oče
Gustav Ipavec
Mati
Karolina (roj. Amon) iz Laškega (1837–1904), nečakinja duhovnika Karla Merka, ki je bil v zadnjih letih življenja župnik v Šentjurju.
Sestre
- Marija Karolina – Minka (1866–1959), por. Cajnkar
- Karolina Uršula – Linči (1867–1957), por. Artman je komponirala, svetoval ji je celo Risto Savin
- Emilija Marija (1876–1898)
Bratje
- Gustav Franc (1861–1881), učitelj
- Alojz (1863–1893), kapucinar
- Benjamin (1869–1876),
- Marko (1872–1874),
- Benjamin Karl (1878–1962): pionir zdravljenja raka na maternici pri Slovenkah
- in še en Marko (1880–1937): l. 1918 postal prvi slovenski okrajni glavar v Slovenj Gradcu
Žena
Albertina Novoszad (6. 5. 1880, Poreče ob Vrbskem jezeru)
- Njen oče: Karl Novoszad (nadarjen amaterski slikar, sicer uradnik pri železnici)
- Njene sestre: Hermina (igralka: Herta Norman(n), Ema (dobra slikarka), Anita (plesalka in pianistka)
- Njen brat: Karl (poročnik cesarske in kraljeve mornarice)
Sinova
- Jože (1919–1998): priznan slikar, scenograf deloval v Hrvatskem narodnem kazalištu (HNK) v Zagrebu
- Teodor Karl Gustav Ipavic – (tudi Božo, Tedi, in v ZDA Ted) (1912–2009): od l. 1956 je živel v ZDA; bil je restavrator za obnovo slik in umetniških predmetov ter uokvirjanje slik
Viri
- Barlè, J. (1909). Ipavci: prilog k zgodovini slovenske pesmi. Ljubljana: [s. n.].
- Grdina, I. (1999). Od rodoljuba z dežele do meščana. Ljubljana: Studia humanitatis.
- Grdina, I. (2001). Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Leto Josipa Ipavca
Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca.
V obrazložitvi so na Ministrstvu za kulturo zapisali:
“V letu 2021 se spominjamo 100. obletnice smrti skladatelja in zdravnika dr. Josipa Ipavca (21. 12. 1873–8. 2. 1921), ki je za slovensko glasbeno zgodovino ustvaril veliko pomembnih del. Med njimi posebej izstopata prvi slovenski balet Možiček in najobsežnejše delo opereta Princesa Vrtoglavka, sicer pa glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi in orgelske skladbe.
/…/
Predlog za razglasitev spominskega leta je Ministrstvu za kulturo podala Občina Šentjur.“
Povezava do uradne objave
Več na tej povezavi.
Glasbeno-dokumentarni film o Josipu Ipavcu
Josip Ipavec, slovenski Mozart, RTV Slovenija, 2023, scenarist Jernej Kastelec, režiser Vojko Boštjančič, povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec.